Organizacija

Evropski sistem centralnih bank

Evropski sistem centralnih bank (ESCB) vključuje:

• Evropsko centralno banko (ECB) in
• nacionalne centralne banke vseh sedemindvajsetih držav članic EU.

To pomeni, da ESCB vključuje tudi nacionalne centralne banke tistih držav članic EU, ki še niso uvedle eura bodisi zaradi svojega posebnega statusa (Danska in Združeno kraljestvo) bodisi zaradi odstopanja. Slednje trenutno velja za Švedsko in sedem od dvanajstih novih držav članic, ki so se EU pridružile po maju leta 2004, kar pomeni, da je v teh državah še vedno v obtoku nacionalna valuta, za katero te države izvajajo lastno denarno politiko, njihove centralne banke pa imajo trenutno denarno suverenost. To seveda tudi pomeni, da ne sodelujejo pri izvajanju ključnih dejavnosti monetarne unije, kot je izvajanje denarne politike euroobmočja.

Nacionalne centralne banke zunaj euroobmočja so kljub temu zavezane načelom denarne politike, katere cilj je stabilnost cen. Nadalje članstvo v ESCB vključuje bolj ali manj tesno dejavno sodelovanje z Eurosistemom pri številnih dejavnostih, kot je na primer sodelovanje v plačilnem sistemu TARGET2 in pomoč pri zbiranju statističnih podatkov. Poleg tega evropski mehanizem deviznih tečajev II (ERM II) zagotavlja okvir za sodelovanje z Eurosistemom pri denarni in tečajni politiki. Institucionalni forum za takšno sodelovanje je Razširjeni svet ECB.

Pravna podlaga za ESCB je Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (preimenovana v Pogodbo o delovanju Evropske unije, ki velja od 1. decembra 2009) in Statut Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (Statut ESCB). S Pogodbo je ESCB na splošno dobil nalogo, da izvaja centralnobančne dejavnosti za euro. Statut ESCB bolj podrobno določa vlogo in naloge ECB oziroma nacionalnih centralnih bank.

Besedilo Pogodbe o delovanju Evropske unije in Statuta ESCB, priloženega Pogodbi, je na voljo na spletni strani http://eur-lex.europa.eu/en/treaties/index.htm.